Modelarstvo že kot ena od vej tehnične kulture zajema širok pojem različnih »sestavnih« delov tega obširnega področja. Vendar pa v osnovi služi izključno osebni izpolnitvi tistega, ki se z njim ukvarja.

Tako je mogoče tudi v področju radijsko vodenih modelov najti večjo množico zanesenjakov, ki obujajo še ne pozabljene, kot tudi davno pozabljene konstrukcije, katere so nekoč rezale zrak okoli lokalnega hribovja tovarne oziroma včasih enostavno delavnice, kjer so bila izdelana.

Kot na področju ostalih kategorij aviomodelarstva tudi ta kategorija sovpada pod pravila mednarodne organizacije FAI. Uradno je kategorija označena z oznako F4.

Maketarstvo vključuje umetnost iluzije; ustvariti in zgraditi model pravega letala in letenje le-tega na način, ki po svojih najboljših zmožnosti ponazarja kakšno je bilo pravo letalo in kako je letelo. Tu je potrebno raziskovanje v zgodovino originala, sposobnost modelarja, da obvlada tehnični jezik in ročne spretnosti, ter nenazadnje sposobnost obvladovanja replike v zraku.

Velikost modelov se lahko močno razlikuje. Tako se spreminjajo merila proti originalu od letečih maket v merilu 1:12 in vse do merila 1:2, kjer se v zadnjem času pojavljajo zanesenjaki, ki celo prestopajo meje omenjenih meril; seveda v obe skrajnosti velikosti oz. majhnosti. Tu je splošno pravilo, da vzletna teža modela (po FAI) naj ne bi presegala 15 kg.

Konkurenčna lestvica tekmovanja je sestavljena iz dveh delov; prvi del je primerjava videza replike in originala, kot tudi kvaliteta gradnje. Drugi del tekmovanja je seveda predstavitev modela v zraku.

V Sloveniji trenutno FAI maketarskih tekmovanj radijsko vodenih modelov ni, je pa mogoče občudovati makete na množici modelarskih srečanj po vsej Sloveniji.

Kot prava letala se tudi makete delijo nekako v tri različne skupine:

  • Antična (Pionirska): Letala izdelana s strani originalnega proizvajalca ali nosilca licence na ali pred 31.8.1945, z izjemo nekaterih letal, ki so imela manjšo povojno proizvodnjo (npr. DFS Kranich – Žerjav, Weihe – Vaja, …)
  • Klasična: Letala izdelana s strani originalnega proizvajalca ali nosilca licence na ali po 1.9.1945 do vključno 31.12.1955.
  • Sodobna: Letala izdelana s strani originalnega proizvajalca ali nosilca licence na ali po 1.1.1956 do vključno 31.12.1970.

Zgodba replike se po izbiri modelarja o gradnji modela prične z raziskovanjem zgodovine originala. Ker velikokrat originalni načrti niso na voljo, takšnih replik pa tudi ni, je potrebno raziskovanje v smeri še živečih letalcev, ki so leteli z originalom in uporaba obstoječih fotografij.

Če je podatkov dovolj, se nato izdela idejna skica ter kasneje še glavni pogledi letala. Vsi ti postopki so pomembni za uskladitev vseh proporc, ki jih ima original. Ker nekateri detajli največkrat niso jasni, je tu potrebno znanje konstrukcije, kakršno so uporabljali konstruktorji tistega časa, ko je bil izdelan original.

Eden od najpomembnejših dejavnikov je izbira letalnega profila ter vpadnih kotov krila in višinskega krmila. Če naj bi model letel podobno kot original, je potrebna pravilna izbira letalnega profila, saj originalni profili pri replikah v merilu ne zagotavljajo podobnih letalnih lastnosti kot originalu. Tako je na voljo obsežna paleta profilov, ki bodo za drugačno podobnost in drugo Reynoldsovo število ob pravilni masi replike zagotavljala želen učinek.

Pred pričetkom izdelave modela je potrebno pripraviti tehnično dokumentacijo oz. načrt in dokumente, ki so potrebni za izdelavo replike starodobnika, ter izbrati pravilne materiale za posamezne komponente modela. V tej točki se izdelava lahko prične.

Ko je model izdelan, napoči tisti dan D, ko se izkažejo vsi rezultati modelarjevega truda. Trenutki napetosti…

…in sprostitve po uspešnem krstu…


Lep modelarski pozdrav!


Sestavil: Marko Klančišar, december 2010