Letalce pa tudi letalske modelarje je vedno zanimalo kako bi lahko izdelali motorno letalo, ki bi lahko letelo tudi zelo počasi. Modelarji smo vedeli, da je za to potrebno uporabiti ustrezno krilo s profilom, ki ima velik vzgonski količnik, predvsem pa izdelati zelo lahko letalo. To zadnje pa je bilo pred nekaj desetletji težko izvedljivo, saj še nismo imeli lahkih materialov, pa tudi oprema (pogonski motor, sprejemnik, servomotorji, akumulatorji, podvozja itd.) je bila relativno težka.

Takrat so se že začela pojavljati prava motorna letala s posebnimi krili, ki so uporabljala aerodinamične dodatke na krilu za povečanje vzgona. To so bila letala, ki so s posebnimi zakrilci in predkrilci omogočala kratko vzletanje in pristajanje, tako imenovana letala STOL (short take-off and landing). Osebno imam v spominu legendarno nemško letalo Fieseler Storch iz 2. svetovne vojne z značilnimi za- in pred-krilci ter s posebnim podvozjem. Uspešno ga je uporabljala Hitlerjeva Luftwaffe. V širši javnosti je to letalo postalo popularno, ko je svetovni tisk poročal o diverzantski akciji, ki jo je 12. septembra 1943 po Hitlerjevem ukazu izvedel nemški agent Otto Skorzeny s »Fallschirmjaegri«« v alpskem masivu italijanskega Gran Sassa in osvobodil iz pripora fašističnega diktatorja Benita Mussolinija. Takrat so nemški komandosi z letalom Fieseler Storch (»Štorklja«) Fi 156 v bliskoviti akciji pristali na zelo majhni, nagnjeni površini poleg gorske koče in nato z letalom odpeljali Mussolinija. To je bila velika senzacija in nemški tisk je celo objavil fotografije tega dogodka in fotografije tega nenavadnega letala. Spominjam se, kako sem to z zanimanjem prebiral.

GranSasso 1 

 GranSasso 2

GranSasso 3

Zgodovinski posnetki: Fieseler Storch Fi156, 12. sept. 1943 v Gran Sassu (Italijanske Alpe) med reševanjem Mussolinija iz ujetništva. Akcijo je vodil Hitlerjev agent Otto Skorzeny.

 Bilo je nekako v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je naš znani letalec in modelar Jure Lokovšek nekega popoldneva pripeljal na klubsko modelarsko letališče na Barje in iz avta izvlekel ter sestavil prekrasno maketo tega letala z razponom približno 2 metra. Do potankosti jo je izdelal iz gradbenega kompleta, ki ga je bil kupil v Zahodni Nemčiji. Bil sem vesel, da bom - po naključju - lahko prisostvoval krstnemu letu. Jure pa ni samo izdeloval letalskih RC-modelov, temveč je bil tudi izkušen pilot teh modelov. Vedel sem, da so modelarji pri krstnem poletu letal zelo osredotočeni in nočejo, da jih kdo moti. Zato sem skrbno molčal in vse opazoval iz primerne razdalje. Jure je postopal premišljeno in sistematično. Pognal je motor in mu najprej nastavil »igle«, ga ogrel in preizkusil (prosti tek, maksimalne vrtljaje, prehode, tek z nosom letala navpično in navzdol). Bil je zadovoljen in je popeljal letalo na vzletno stezo. Kot zelo izkušen pilot pravih letal je pred vzletom še zadnjič na kratko preveril, če vsa krmila, tj. višinsko in smerno ter krilca, delujejo. Nato je dodal plin in letalce se je lepo odlepilo od tal ter se začelo polagoma vzpenjati: 5, 10, 15 metrov¼ Opazil pa sem, da se je začelo krilo najprej rahlo nagibati, nato pa nenadoma zelo močno in hitro. Z višine okrog petnajstih metrov se je letalo zrušilo. 

Z Juretom sva pretresena v nenadni moreči tišini nemo stopila do razbitin. Tedaj je Jure po daljšem premisleku tiho spregovoril: »Krilca so se odklanjala v nepravi smeri«! Jure, ta odlični poklicni pilot, je bil žrtev svoje poklicne rutine: piloti pravih letal namreč pred vsakim vzletom preverjajo delovanje krmilnih površin, smeri odklona pa jim seveda ni treba. Ker ni vedel, kje leži tehnična napaka, je med vzletom seveda refleksno premaknil krmilo za nagib, kar je takoj še povečalo nagib in letalo se je nato začelo vrteti okrog svoje vzdolžne osi. Za trezen premislek na tej višini seveda ni imel časa.
To je bilo moje prvo srečanje z letalom STOL.

S sinom Jankom sva se kasneje (leta 1994) sama začela ukvarjati s problematiko letal STOL. Jure Lokovšek nama je dal nek ameriški načrt za RC model »STOL experimental« z razpetino 162 cm. Model je imel zakrilca (ravna, brez zračne špranje), fiksna predkrilca po vsej dolžini krila, predkrilca na zgornji strani višinskega stabilizatorja in spoilerja na zgornjem delu krila. Letalo sva izdelala iz lesa kar se da lahkega, a je bila njegova vzletna masa, tudi zaradi ostale opreme, na žalost relativno velika. Veliko sva ga preizkušala, spreminjala in izpopolnjevala ter nastopala z njim v javnosti. A njegove STOL lastnosti so bile zelo neizražene. Pri vsem tem je imelo to majhno krilo seveda zelo majhno Reynoldsovo število. Še pred dvema letoma sva ga zadnjič »posodabljala«. Vgradila sva mu mnogo lažjo opremo in lahek pogonski elektromotor, a tudi to ni prineslo kakšnih večjih izboljšav.

 

Letalo ima predkrilca vzdolž celega krila in na delu višinskega repa (v obrnjeni smeri!).

 

Zakrilca so po vsej dolžini krila. Krilc (aileronov) ni, zato po dva velika spoilerja, ki se odklanjata samo navzgor in prevzemata funkcijo krilc (vendar pri letenju z velikimi vpadnimi koti premalo učinkovito!).

 

Višinski rep je nihajni in nameščen visoko, da med letenjem pri velikem vpadnem kotu zračni toki s kril ne motijo delovanja repa.

Novembra 2016 pa se je Janko lotil novega projekta STOL letala: za moje relativno zelo lahko (v celoti iz kevlarskih, ogljikovih in steklenih vlaken) in dobro leteče letalo SWISS TRAINER MD3-160 M1:2.8 (BRUCKMANN) je sklenil projektirati in zgraditi dodatno krilo s STOL karakteristikami ob upoštevanju vseh že znanih aerodinamičnih prijemov. Globina krila je kar 400 mm in zato je njegovo Reynoldsovo število primerljivo z Reynoldsovimi števili pri pravih letalih, npr. jadralnih. Krstni let je bil maja letos in njegove letalne lastnosti so zelo dobre.

 

Letalo SWISS TRAINER STOL, Mark IV.

 

Fowlerjeva dvodelna zakrilca, Frise krilce in spoiler (na zadnjem robu krila), fiksno predkrilce po vsej dolžini krila (na spred njem robu krila).

 

Nastajanje krila in prvi leti so dokumentirani v 18 minutnem filmu »RC Swiss Trainer STOL wing project_5«, ki si ga lahko ogledate na Youtubu (spodaj).
Ljubljana, 13.08.2017 Rafael in Janko Cajhen, Jeranova 7, 1000 Ljubljana, Slovenija