"Veš kako močna termika je bila" je bil stavek, ki me je pričakal ob mojem prihodu, sredi dneva, na modelarsko letališče v Prečni. Že na poti v Prečno so me spremljali lepi kumulusi, le prihajajoči jugozahodni veter me je skrbel za popoldansko letenje. Na srečo je veter pri Trebnjem ponehal in še ni dosegel Prečne. Ob mojem prihodu so bili kumulusi lepo razviti in že temne barve. Modeli so pod njimi lepo jadrali. "Šleparji" so počivali in na letališču je v takem slučaju tišina, zavlada nek mir, saj vsak uživa v svojem jadranju in se bori sam s seboj in z naravo za obstanek v zraku.

Začetek maja je čas za dolenjsko srečanje aerozaprege v Prečni, kjer so modelarji našli svoje mesto na koncu nekdanje vojaške letališke steze. Travnata modelarska steza, ki jo redno vzdržujejo je vse boljša. Bližnji Straški hrib pa je sploh zgodba za sebe.Opažam, da se z leti vedno več modelarjev odpravi jadrati na to bližnje pobočje. Zakaj vedno več? Ker je težko oceniti oddaljenost modela od hriba in višino nad hribom in se tako izogniti kakšnem bližnjem srečanju z dolenjsko bukvijo.

Vrnimo se k letošnji soboti. Lepa vremenska napoved je privabila lepo druščino modelarjev. Preko 20 jadralnih modelov in osem vlečnih modelov je s svojimi zvestimi "upravljalci" želelo izkoristiti dan in izjemne termične pogoje. "Danes sem se pa naletel preko ure in pol" mi je z navdušenjem razlagal Matjaž. "Bil sem nizko in sem se lepo pobral, še višje bi lahko šel", je bil navdušen Klemen. "Ka si ja nor, kako sem se danes naletel", je bil ob popoldanskem počitku zadovoljen Marko. Domača organizacijska ekipa Roman, Jože, Rudi, Janko in ostali so bili navdušeni nad dogajanjem in udeležbo kot mi nad njihovo organizacijo.

Po kosilu se je vreme malo "sfižilo" kot je bila napoved, a se je dalo vseeno še pojadrati. Ob mojem prihodu se je že zaprlo, a na srečo vetra še ni bilo. Hitro v zrak me je preganjala misel. Moja "tisočka UB" je bila hitro sestavljena in ob prihodu na štart so bili fantje že v pristankih, ker je termika "ugasnila". Hitro prosim Uroša M. za šlep in njegov PC 6 je bil hitro pred tisočko in sledil je polet. Med vzpenjanjem opazim dve kanji, ki vrtita pred pobočjem Straškega hriba. Odpnem na cca 300 m in vario veselo nadaljuje s piskanjem v kroženju. Oddahnem se, saj sem se bal, da ne bo nič več termike. Vseeno "postrgam" za dobre pol ure termike, kar so mi jo kolegi še pustili. V nadaljevanju je sledilo še nekaj letenje, a brez nekih "jadralnih presežkov", a vseeno smo se do večera lepo naleteli.

Nikakor ne smemo pozabiti na našega novega pilota vlečnega modela. Trinajst letni Matija iz Primorske je prav na tem srečanju "debitiral" na naših srečanjih. S svojim oz. očetovim modelom Bidule je vse prisotne navdušil s svojim letenjem. Njegovo letenje se je vrstilo preko celotnega dneva in zadnje lete je opravil prav on. Pozno popoldne smo opravili še nekaj šlepov, da se je Matija spoznal še z nekaj "cakami" vleke modelov. Veseli nas, da smo dobili novega mladega pilota, ki ga to veseli in da ima naša Aerozaprega svojo bodočnost. Bravo Matija in Istok!

Kot je že v navadi so naša srečanja prerasla tudi v kulinarično zadovoljstvo. Janko nas je presenetil s pečenim odojkom, ki je še kako zapolnim popoldne in presekal že nasičenost z letenjem ter našo lakoto.

Skratka še eno lepo srečanje Aerozaprege.si v organizaciji modelarjev AK Novo mesto. Se vidimo na naslednjem srečanju v Cerkvenjaku.

Uroš Šoštarič


Več slik...